Pusti me domov!

Dom.

Jaz imam več domov.

Tistega tu. In onega tam.

Ko sem tam, me ta pesem spominja na tistega tu; ko sem tu, me ta pesem spominja na onega tam.

Zares imam RADA to pesem!

Wholeheartedly

Jabolko na drevesu!

Že nekaj dni nazaj me je dobra prijateljica spomnila, kako posebne smo lahko: punce, gospodične, ženske! In kako malokrat to verjamemo oz. verjamemo, ko imamo fanta, zaročenca, moža.
Pa to ni prav. Brez njih moramo vedeti, da smo lepe. Posebne. Edinstvene. Na vrhu!

Women are like apples on trees. The best ones are at the top of the tree. Most men don't want to reach for the good ones because they are afraid of falling and getting hurt. Instead, they just take the rotten apples from the ground that aren't as good, but easy to pick up (to understand)... The apples at the top think something is wrong with them, when in reality, they are amazing. They just have to wait for the right man to come along, the one who's brave enough to climb all the way to the top of the tree.

P.S: Za vse fante pa: Kaj čakajte! Nehajte pobirat "kar pride", ampak tvegajte, splezajte in bodite junak zgodbe!

Besede.

-  Ian, kaj je ljubezen?
* No, ljubezen je predvsem beseda.
-  Beseda? Ti, izmed vseh ljudi, rečeš, da je ljubezen beseda?
* Saj je. A ni?
-  Dobro, to že, ampak kaj misliš s tem?
* Torej, mislim, da je ljubezen beseda, ki ima zelo težko nalogo, kajti od nje se toliko pričakuje.
-  Em... Resno, lahko še bolj zakompliciraš vse skupaj?
* Mogoče.

...

* Dobro, pa tudi lepa je.
- Kaj zdaj? Beseda ali ljubezen?

...

* Ljubezen. Je lepa. Beseda.

Ian je moj prijatelj. 

Pravljice za lahko noč!

Katera je tvoja najljubša pravljica?

Moja je od nekdaj Zvezdica Zaspanka in to samo zato, ker sem si vedno želela pometati Rimsko cesto. Pa včasih si želim, da bi lahko komu kamen spremenila v srce, pa ne morem.

Ampak spomnim se tudi pravljice za lahko noč na radiju. Ravno predkratkim sem jo poslušala (ja, ko sem stara 5 let VEDNO poslušam pravljico preden grem spat!). Spomnim se samo Anke Pomladanke izmed vseh štirih vil; pa ne vem zakaj. Mogoče, ker mi je pomlad všeč... pa vendar to ni najljubši letni čas. Raje imam jesen.

Torej, pravljice. Čudovit svet, kjer je dovoljeno vse. Vedno, ko pomislim na pravljico, si predstavljam nek popoln svet v naravi; slap, ki je začetek neskončne reke; svežina; šepet dreves, ki se pogovarjajo; rožice imajo lepotno tekmovanje; živali pa hitijo sem in tja ter živijo svoja življenja. Res sem rada del takih pravljic. Pa vedno je srečen konec. To mi je tudi všeč.

Potem si želim ostati; ujeta v pravljici. Pa vendar si želim tudi ven, ker je preveč pravljično; ker je preveč čudovito. Včasih mi preveč čudovito ni všeč in je kičasto; pa mi tudi kičasto ni všeč, ker je preveč čudovito.

No, pravljice so mi všeč. Čudovite in kičaste. Samo ne bi rada ostala v njih. Zato jih rada samo poslušam. Preden zaspim.

P.S: Potepuh in Nočna Lučka mi je tudi všeč :)

Prijateljice!

Ste kdaj imeli prijateljico? Dobro prijateljico? Najboljšo prijateljico?

Torej, naj vam nekaj povem o mojih prijateljstvih!

Imam veliiiko prijateljev:

za katere si želim, da bi jim bila bliže - pa jim nisem;

za katere si želim, da bi jih bolj poznala - pa jih ne;

za katere si želim, da bi jim lahko posvetila več časa - pa jim ne;

za katere si želim, da bi me imeli radi - pa me nimajo

Imam nekaj prijateljev:

za katere si želim, da bi jih lahko vsak dan objela - pa jih ne;

za katere si želim, da bi lahko bila bliže - pa nisem;

za katere si želim, da bi jim lahko pomagala - pa jim ne morem;

za katere si želim, da bi vedeli kako ZELO jih imam rada - pa ne vejo.

Imam malo prijateljev:

za katere vem, da so vedno ob meni;

za katere vem, da bodo vedno razumeli;

za katere vem, da bodo vedno jokali z mano;

za katere vem, da me bodo vedno kaj naučili;

za katere vem, da se bodo vedno smejali z mano;

za katere vem, da me bodo vedno sprejeli takšno kot sem!



Kaj je sploh prijateljstvo? No, tega ne vem. Mogoče vem, pa se mi zdi, premalo časa, da zapišem vse kar se mi zdi, da prijateljstvo je. Definitivno pa je iskreno in "preživi vse razmere". Tako je tudi z mojo prijateljico, o kateri pišem.

Super je imeti prijatelje, ki jim lahko prisluhniš; jih pomiriš; preden zaspiš, klepetaš še dooolgo v noč; se skupaj seliš, na drugi konec Slovenije; se smejiš in jokaš; spehajaš po luštnih poteh; se igraš družabne igre; pišeš nove uspešnice...

A nekaj posebnega je, ko imaš prijateljico - kot jo imam jaz - ki je na drugem koncu sveta, pa še vedno uživaš skupaj z njo; se veseliš in deliš nove izkušnje in lepe trenutke. Prijateljico, za katero veš, da bo razumela in imela dober nasvet.

Prijateljico, katero imam res rada. Zelo.

Še dobro, da sem kot mavrica in sem lahko kjerkoli želim. Tudi tam zgoraj, ker je neskončna.

Sladoleda!

Bilo je toooliko sladoleda. Čisto za res. Rumen. Bel. Zelen. Moder. Rjavega ni bilo. Pa vendar, jaz imam najraje zelenega; vsi ostali pa so uživali ob modrem (baje, ker je iste barve kot Smrkci haha)

Sonce je pošteno žgalo, tako da je bil res občutek poletja. In sladoled. Ni boljšega. Jaz imam rada sladoled. Kadarkoli ga lahko jem in tudi veliko ga lahko pojem. Samo je pa res, da včasih ne vem kakšen sladoled bi... Enkrat naročiš mešanega - sadnega in mlečnega, pa te ljudje sploh ne razumejo. Potem izbereš zelenega, ko vsi ostali izberejo modrega, in se počutiš malo čudnega. Spet tretjič rečeš slAdoled namesto sladolEd in nasmejiš vse okoli sebe, ker bi morali pač vsi uporabljati drugo različico. Koliko zmede o sladoledu, a ne?

Meni je pomembno, da je dober, pa čeprav zelen, sadni, mlečni in se mu reče slAdoled... Poleg tega se spomnim kako sem nekoč gledala film in zraven pojedla dve banji sladoleda. Uf. Mislim da bolj kot sladoled je bila dobra družba in skupno uživanje ob sladoledu!

Vedno se konča z odnosi, a ne? Ali pa se je vse začelo tako.

Ko smo otroci imamo radi kepico sladoleda, ko se sprehajamo po promenadi ob sončnem zahodu. Ni pomemben ambient ali družba, temveč le kepica sladoleda; potem smo malo starejši in si naročimo kepico sladoleda ter sanjarimo ob sončnem zahodu. Pomemben nam je ambient, v sanjarjenju pa nam je še pomembnejši odnos; ko pa smo dovolj stari si naročimo kepico sladoleda in se v najboljši družbi sprehodimo ob sončnem zahodu, vseeno nam je za vse, pomembna je le družba. Lepo! In ko smo še starejši, lahko kupimo kepico sladoleda malim korenjakom in jim tako polepšamo trenutek.

 

Zaradi vsega tega imam ZARES rada sladoled.