... vsak je že doživel temno noč. In verjetno je kar nekaj od nas doživljalo temne noči decembra. Ker je temno in hladno. Nima vsak kamina, kjer bi zakurili topel ogenj; nima vsak tople peči, na kateri se je tako prijetno pogreti v hladni noči; nima vsak sveč, da bi si jih prižgali in prinesli toplino v prostor. Ne. Nima vsak tega.
Ali pač? Ima, vendar je kljub vsemu še vedno temno in hladno.
Naj vam povem zgodbo o mladem dekletu.
Neke temne noči je ob oknu sedelo mlado dekle ter zrlo skozi okno, kjer so naletavale snežinke. Bilo je temno. V njeni sobi; še svetilke na ulici so se ji zdele temnejše kot ponavadi. Tudi njen kamin je bil prazen. Že dolgo ni nič gorelo tam. Po licu so ji tekle solze. Bila je polna bolečine, skrbi, razočaranja in strahu. Vedno znova, ko je poskusila premagati vse to, se je ujela v obup čustev ter obsedela v mrzli sobi, čisti temi. Sama.
A ta temna noč je bila nekaj posebnega. Zunaj je močno snežilo in pihalo. Ko je dekle že skoraj zaspalo, je na vso moč zapihalo in odprlo njeno okno. Notri je naneslo nekaj snežink, ki so se hitro stopile. Tedaj je potrkalo na njena vrata. Dekle se je prestrašilo. Še enkrat je potrkalo. Tokrat malo glasneje. Dekle se je spet zdrznilo, a bolj pogumno pogledalo skozi kukalo. Zunaj je stal premražen mladenič.
"Kdo je?" je vprašalo dekle.
"Ne boj se. Samo družbe si želim," je rekel premražen glas. Dekle se je malo obotavljalo nato pa le odprlo vrata.
"Samo topel čaj bi," je prijazno prosil. Dekle ga je povabilo naprej in pripravilo čaj.
"Zakaj imaš tako mrzlo? Lahko zakurim v kaminu?" je vprašal mladenič.
Dekle ga ni slišalo, ker je pripravljalo čaj. Ko se je vrnilo v dnevni prostor je v kaminu gorel topel ogenj. Presenečeno se je ustavilo ter pogledalo neznanega mladeniča.
"Oprosti, dovolil sem si prižgati ogenj, ker si imela tako temno. Kako ti je sploh ime? Jaz sem Luka."
"Lucija." je odvrnilo dekle ter ponudilo čaj.
Mladenič je na čajne krožničke natresel še bonbončke in tako sta si postregla.
Naslednjih nekaj dni je Luka prihajal k Luciji. Vsakič je zakuril v kaminu, da jima je bilo prijetno toplo. Govoril ji je zgodbe o svojih potovanjih, pa o veliki družini, ki jo ima tam daleč. Povedal ji je tudi, da imata prav posebni imeni, ki govorita o luči. Govor je in govoril. Lucija je poslušala. Nekega dne pa mladenič ni prišel, a prišlo je pismo:
Draga, Lucija!
Verjetno nikoli ne boš razumela, zakaj sem tiste temne, hladne noči potrkal na tvoja vrata. Tudi jaz ne. Zares. V življenju se mnogo stvari zgodi nepričakovano in nikoli ne bomo popolno doumeli zakaj. Pomembno je, da vse to kar se zgodi, znamo uporabiti v svojem življenju. Ne vem kaj boš naredila z vsemi temi zgodbami, ki sem ti jih pripovedoval, a mene zanima tvoja zgodba, ki je zavita v temo in hlad. Čutil sem, da ne more ven in tudi jaz sem bil takšen. Pet let nazaj. Tema. Hlad. Samota. Strah. Obup. Lahko sem prižigal luči, sveče in kuril v kaminu, a še vedno nisem čutil svetlobe. Potem pa sem na božično noč spoznal osebo, ki je spremenila moje življenje. Ni bil Božiček. Kako se je vse zgodilo? Nehote je postajala del mojega življenja, s svojo igrivo energijo, z nasmehom in pripovedovanjem. Vzljubil sem jo, tako zelo. Tudi ona me je želela poznati in ne da bi ji to dovolil, me je spoznavala. Potem sem se ustrašil in spet čutil temo in hlad. Dokler nisem doumel, da moram zaupati v dobro in dovoliti, da dobro vstopi vame. Dovoliti moram ljubiti in še bolj pomembno dovoliti moram BITI LJUBLJEN! Ko sem to doumel, se je prižgala svetloba in temne noči je bilo konec.
Tudi ti lahko prižgeš lučko, draga moja Lucija! Lučko, ki bo premagala temo in hlad. Ne obupaj na dolgi poti iskanju te lučke in četudi bo kdaj prižgana in bo začela pojenjati; se spomni na toplino, ki je prihajala iz tvojega kamina, ko sva se pogovarjala ob skodelici čaja!
Tvoj prijatelj,
Luka
Tako. Kaj pravite? Larifari? Morda. Vendar če zares pomislite... Decembra se prižge toliko luči; po domovih, na ulicah, kamorkoli pogledamo so naokoli luči. A če bi pogledali v srca ljudi, mislim da bi pri redkih zares videli prižgano lučko. Kako ironično, da vsi uživamo ob prižigu lučk, tisto lučko, ki pa je najpomembnejša pa jo pozabimo prižgati.
Ne pozabite ta december. Ne pozabite ta božič!
"Kdor prinaša svetlobo v življenje drugega, se ji sam ne more izogniti."