Sladoleda!

Bilo je toooliko sladoleda. Čisto za res. Rumen. Bel. Zelen. Moder. Rjavega ni bilo. Pa vendar, jaz imam najraje zelenega; vsi ostali pa so uživali ob modrem (baje, ker je iste barve kot Smrkci haha)

Sonce je pošteno žgalo, tako da je bil res občutek poletja. In sladoled. Ni boljšega. Jaz imam rada sladoled. Kadarkoli ga lahko jem in tudi veliko ga lahko pojem. Samo je pa res, da včasih ne vem kakšen sladoled bi... Enkrat naročiš mešanega - sadnega in mlečnega, pa te ljudje sploh ne razumejo. Potem izbereš zelenega, ko vsi ostali izberejo modrega, in se počutiš malo čudnega. Spet tretjič rečeš slAdoled namesto sladolEd in nasmejiš vse okoli sebe, ker bi morali pač vsi uporabljati drugo različico. Koliko zmede o sladoledu, a ne?

Meni je pomembno, da je dober, pa čeprav zelen, sadni, mlečni in se mu reče slAdoled... Poleg tega se spomnim kako sem nekoč gledala film in zraven pojedla dve banji sladoleda. Uf. Mislim da bolj kot sladoled je bila dobra družba in skupno uživanje ob sladoledu!

Vedno se konča z odnosi, a ne? Ali pa se je vse začelo tako.

Ko smo otroci imamo radi kepico sladoleda, ko se sprehajamo po promenadi ob sončnem zahodu. Ni pomemben ambient ali družba, temveč le kepica sladoleda; potem smo malo starejši in si naročimo kepico sladoleda ter sanjarimo ob sončnem zahodu. Pomemben nam je ambient, v sanjarjenju pa nam je še pomembnejši odnos; ko pa smo dovolj stari si naročimo kepico sladoleda in se v najboljši družbi sprehodimo ob sončnem zahodu, vseeno nam je za vse, pomembna je le družba. Lepo! In ko smo še starejši, lahko kupimo kepico sladoleda malim korenjakom in jim tako polepšamo trenutek.

 

Zaradi vsega tega imam ZARES rada sladoled.