Pravljice za lahko noč!

Katera je tvoja najljubša pravljica?

Moja je od nekdaj Zvezdica Zaspanka in to samo zato, ker sem si vedno želela pometati Rimsko cesto. Pa včasih si želim, da bi lahko komu kamen spremenila v srce, pa ne morem.

Ampak spomnim se tudi pravljice za lahko noč na radiju. Ravno predkratkim sem jo poslušala (ja, ko sem stara 5 let VEDNO poslušam pravljico preden grem spat!). Spomnim se samo Anke Pomladanke izmed vseh štirih vil; pa ne vem zakaj. Mogoče, ker mi je pomlad všeč... pa vendar to ni najljubši letni čas. Raje imam jesen.

Torej, pravljice. Čudovit svet, kjer je dovoljeno vse. Vedno, ko pomislim na pravljico, si predstavljam nek popoln svet v naravi; slap, ki je začetek neskončne reke; svežina; šepet dreves, ki se pogovarjajo; rožice imajo lepotno tekmovanje; živali pa hitijo sem in tja ter živijo svoja življenja. Res sem rada del takih pravljic. Pa vedno je srečen konec. To mi je tudi všeč.

Potem si želim ostati; ujeta v pravljici. Pa vendar si želim tudi ven, ker je preveč pravljično; ker je preveč čudovito. Včasih mi preveč čudovito ni všeč in je kičasto; pa mi tudi kičasto ni všeč, ker je preveč čudovito.

No, pravljice so mi všeč. Čudovite in kičaste. Samo ne bi rada ostala v njih. Zato jih rada samo poslušam. Preden zaspim.

P.S: Potepuh in Nočna Lučka mi je tudi všeč :)

Prijateljice!

Ste kdaj imeli prijateljico? Dobro prijateljico? Najboljšo prijateljico?

Torej, naj vam nekaj povem o mojih prijateljstvih!

Imam veliiiko prijateljev:

za katere si želim, da bi jim bila bliže - pa jim nisem;

za katere si želim, da bi jih bolj poznala - pa jih ne;

za katere si želim, da bi jim lahko posvetila več časa - pa jim ne;

za katere si želim, da bi me imeli radi - pa me nimajo

Imam nekaj prijateljev:

za katere si želim, da bi jih lahko vsak dan objela - pa jih ne;

za katere si želim, da bi lahko bila bliže - pa nisem;

za katere si želim, da bi jim lahko pomagala - pa jim ne morem;

za katere si želim, da bi vedeli kako ZELO jih imam rada - pa ne vejo.

Imam malo prijateljev:

za katere vem, da so vedno ob meni;

za katere vem, da bodo vedno razumeli;

za katere vem, da bodo vedno jokali z mano;

za katere vem, da me bodo vedno kaj naučili;

za katere vem, da se bodo vedno smejali z mano;

za katere vem, da me bodo vedno sprejeli takšno kot sem!



Kaj je sploh prijateljstvo? No, tega ne vem. Mogoče vem, pa se mi zdi, premalo časa, da zapišem vse kar se mi zdi, da prijateljstvo je. Definitivno pa je iskreno in "preživi vse razmere". Tako je tudi z mojo prijateljico, o kateri pišem.

Super je imeti prijatelje, ki jim lahko prisluhniš; jih pomiriš; preden zaspiš, klepetaš še dooolgo v noč; se skupaj seliš, na drugi konec Slovenije; se smejiš in jokaš; spehajaš po luštnih poteh; se igraš družabne igre; pišeš nove uspešnice...

A nekaj posebnega je, ko imaš prijateljico - kot jo imam jaz - ki je na drugem koncu sveta, pa še vedno uživaš skupaj z njo; se veseliš in deliš nove izkušnje in lepe trenutke. Prijateljico, za katero veš, da bo razumela in imela dober nasvet.

Prijateljico, katero imam res rada. Zelo.

Še dobro, da sem kot mavrica in sem lahko kjerkoli želim. Tudi tam zgoraj, ker je neskončna.

Sladoleda!

Bilo je toooliko sladoleda. Čisto za res. Rumen. Bel. Zelen. Moder. Rjavega ni bilo. Pa vendar, jaz imam najraje zelenega; vsi ostali pa so uživali ob modrem (baje, ker je iste barve kot Smrkci haha)

Sonce je pošteno žgalo, tako da je bil res občutek poletja. In sladoled. Ni boljšega. Jaz imam rada sladoled. Kadarkoli ga lahko jem in tudi veliko ga lahko pojem. Samo je pa res, da včasih ne vem kakšen sladoled bi... Enkrat naročiš mešanega - sadnega in mlečnega, pa te ljudje sploh ne razumejo. Potem izbereš zelenega, ko vsi ostali izberejo modrega, in se počutiš malo čudnega. Spet tretjič rečeš slAdoled namesto sladolEd in nasmejiš vse okoli sebe, ker bi morali pač vsi uporabljati drugo različico. Koliko zmede o sladoledu, a ne?

Meni je pomembno, da je dober, pa čeprav zelen, sadni, mlečni in se mu reče slAdoled... Poleg tega se spomnim kako sem nekoč gledala film in zraven pojedla dve banji sladoleda. Uf. Mislim da bolj kot sladoled je bila dobra družba in skupno uživanje ob sladoledu!

Vedno se konča z odnosi, a ne? Ali pa se je vse začelo tako.

Ko smo otroci imamo radi kepico sladoleda, ko se sprehajamo po promenadi ob sončnem zahodu. Ni pomemben ambient ali družba, temveč le kepica sladoleda; potem smo malo starejši in si naročimo kepico sladoleda ter sanjarimo ob sončnem zahodu. Pomemben nam je ambient, v sanjarjenju pa nam je še pomembnejši odnos; ko pa smo dovolj stari si naročimo kepico sladoleda in se v najboljši družbi sprehodimo ob sončnem zahodu, vseeno nam je za vse, pomembna je le družba. Lepo! In ko smo še starejši, lahko kupimo kepico sladoleda malim korenjakom in jim tako polepšamo trenutek.

 

Zaradi vsega tega imam ZARES rada sladoled.

Diplome!

Vem, zelo ameriško in klasično! Ampak klasično mi je včasih všeč, zato ta slikica!

Kaj pomeni diploma? Okoli 40 listov natipkanega teksta? Nekaj mesecev trdega dela? Zaključek/Začetek nekega novega obdobja? Dosežek?

Ne vem. Res ne. Pa tudi nisem prepričana, če dejansko kdo ve, kaj pomeni. Za vsakega pomeni nekaj drugače; meni se zdi pisana. Kot mavrica. Rada imam mavrico (še bolj odkar sem se naučila, kaj je njen pomen!). Mislim da jo lahko uporabim tudi pri diplomi.
Pisana. Neskončna. Lepa.

Diploma je pisana - ker je lahko toliko različnih tem; še bolj različnih zagovorov. Takih ki trajajo pol ure in tistih, ki trajajo eno uro. Lahko je zapletena in nimaš pojma o čem se gre; lahko pa je super predstavljena in ti postavi vrsto vprašanj.

Diploma je neskončna - no, to je že malo bolj filozofsko. Res je lahko neskončna, ker jaz mislim, da bi si zaslužili kdaj tudi diplomo v odnosih; ali pa ko naredimo vozniški izpit; ko kaj dobrega skuhamo; Odvisno od tega, kako jo definiramo, a ni res? Jaz sem že večkrat diplomirala. Misliš da nisem? No, pa ti povem, da sem. Na marsikaterem področju, samo je žalostno, ker nekateri tega ne vidijo. Pa vendar mislim, da se diploma nikoli ne konča, ker se vedno kaj najde, kjer lahko diplomiramo!

Diploma je lepa - videla sem eno modro, pa rdečo s srebrnimi črkami in so mi bile res všeč. Pa tudi občutek je lep; ko jo dobiš v roke in je tudi zagovor zaključen. Vedno greš na pijačo; kavo, pivo, kaj bolj konkretnega!  In je tudi to lepo. Z družino. Prijatelji. Prejmeš čestitke, objemčke in lepe želje za nadaljno življenje. Kaj je lahko lepšega?

In kaj potem? Je to to? Ne. Mislim, da se potem začne nekaj čisto posebnega. Vedno. Meni se je po vsaki diplomi zgodilo nekaj pisanega, neskončnega in lepega! :)

Peke piškotkov!

Pravijo, da samo babice pečejo piškotke oz. da babice pečejo najboljše piškotke; ampak jaz mislim da ne. Jaz mislim da najboljše piškotke pečem jaz; skupaj z babico.

Res rada pečem, čeprav nimam najljubšega recepta. Lahko spečem karkoli; užitnost je odvisna od dneva. Tokrat so bili piškotki super. Za poroko. Bilo je na tisoče čokoladnih srčkov z medom, oblitih s čokolado. Njaam. V življenju nisem spekla toliko piškotkov in bila obdana s toliko srčki. Mislim, da bo ta zakon zagotovo trajal, že zaradi srčkov bi moral.

Potem je bilo še več piškotkov in premalo časa. Včasih bi imela kar svojo Piškotarno, ampak sem premlada (pa tudi premejhna, se mi zdi); tako da s tega ne bo nič. Mogoče ko malo zrastem; ali pa se babi končno odloči, da bo odprla Piškotarno, ker toliko peče in bova skupaj pekli, ker saj veste, jaz pečem najboljše piškotke; skupaj z babico.