V zadnjih dneh sem bila okoli samih pozitivnih misli. Prav zares! Ene so se ves čas ponavljanje, spet druge sem slišala prvič (tudi jaz se še vedno učim), a prav vse so bile pozitivne.
Nekoč mi je nekdo povedal, da imajo pozitivne stvari poseben čar. Svetijo. Pa vendar nisem prepričana, če je katera misel zares svetila. No, razen ene.
Pa naj najprej povem nekaj o tistih, ki niso svetile. Zapisale so se; nosile lepo sporočilo; a ni bilo tistega čara. Govorile so o lepem dnevu, vremenu, nasmehu... celo o ljubezni. Vendar kaj ko je bilo prazno. Zgolj črne črke, ki tvorijo besedo in ostanejo zapisane. Pa isti trenutek izginejo in jih nadomestijo nove. Poleg tega mnogo misli govori o miru na svetu, o zdravem duhu, sprejemanju drug drugega; vsi poznamo te misli in jih delimo z drugimi, ampak koliko jih zares upoštevamo. In potem ne svetijo. Ne morejo.
No, ampak zdaj vam bom povedala o tisti, ki je svetila. Zgodba se začne pravzaprav kar nekaj časa nazaj, ko so bile le črke. Nič posebnega niso bile. Hodile so po svetu naokoli ter iskale prijatelje in prijateljice. Tudi črke so hitro spoznale, da so odnosi težki in komplicirani. Spoznale so, da boli, ko si del skupine RAZOČARANJE, da še bolj stre srce skupina LAŽI. Veliko se jih je utrudilo od nenehnega potovanja naokoli in nastala je skupina OBUP, ki je tvorila ogromno manjših skupinic. Črke so se ena za drugo ustavljale ter našle svoje mesto. Mešale so se in tvorile vrsto besed, a OBUP jih je spraznil in pomen se je izgubil. Vendar pa tri izmed črk niso bile zadovoljne. Bile so prave avanturistke in želele so prepotovati še več sveta. Verjele so, da obstaja nekaj več. To so bile črke V, S in L. Nič posebnega, a ne? Počakaj, da slišiš zgodbo do konca. Ko so potovale od vasi do vasi in naletele na toliko praznih črk, so se domislile igro.
En dan sta dve črki bodrili tretjo in jo prepričevali, da vendarle obstaja popolna skupina. Potrebno je verjeti. Spet drugi dan, sta drugi dve besedi nagovarjali tretjo, da naj ne obupa in uporabi domišljijo; le tako bo lahko našla besedo, kamor bo pripadala. Dovoljeno je sanjati. Sledil pa je še tretji dan, ko sta dve besedi neprestano ponavljali tretji, da jo imata močno, močno radi; pa čeprav je le navadna črka. Potrebno se je ljubiti.
Neke noči pa je bilo na nebu ogromno zvezd. Vse tri črke so opazovale zvezde in si ponavljale lekcije, ki so jih dobivale preko igre.
Prva si je prigovarjala: Verjemi.
Druga je ponavljala: Sanjaj.
Tretja pa je že stotič pomislila: Ljubi.
Naslednje jutro se je zgodilo nekaj neverjetnega, ko so se črke zbudile, so se presenečeno pogledale. Bilo je svetlo; preveč svetlo za navaden sončen dan. In sploh... niso bile črke. Dobile so prijateljice in prijatelje. A kar je bilo najlepše je to, da so skupaj bile najsvetlejše in najboljše prijateljice. Niso bile le črke V, S in L... zdaj so postale besede, ki so zasvetile in svetijo še danes!
VERJEMI. SANJAJ. LJUBI.
